Da se predstavim...
Rodil sem se 5.12 1970 v Mariboru. Že od malega sem bil tekmovalni ter športni tip otroka. Tako sem začel pri 9 letih igrati ter tekmovati šah, katerega sem aktivno igral za ŠK Metalna 12 let ter nazadnje tudi v Avstrijski ligi. Leta 1991 sem prekinil z aktivnim igranjem šaha ter se spoprijateljil s pikadom.
Od junija do septembra 1994 se je zgodil preobrat v mojem obvladovanju pikada. Iz veselja sem metal vsak dan po 4 ure in več na dan v tamkajšnjem bifeju Tequila na Taboru v Mariboru. Ko so se oktobra začeli turnirji, sem začel konstantno osvajati najvišja mesta in se tako v 3 mesecih prelevil iz popolnega začetnika v top igralca za tiste čase. Takrat smo se na turnirjih največ srečevali s Cajotom, Fijačkotom in Poštarjem Hojnikom, s katerimi sem naslednje leto tudi začel tekmovati v Slovenski ligi za ekipo Šket Kamnica.
Eden večjih uspehov, ki mi je še dodatno povečal veselje do pikada, je bila osvojitev enotedenske nagrade za Tenerife, ki sem jo osvojil v ciklusu 10 turnirjev po Sloveniji.
Po tem mojem prvem Evropskem prvenstvu pa sem postal s pikadom tako rekoč nerazstavljiv. Ključen uspeh v moji pikado karieri pa je bilo, ko sem februarja 1995 prvič šel v Avstrijo na turnir, kjer se je zbralo 133 igralcev iz vse Evrope. Tam sem zasedel za mene začetnika super 4. mesto ter se spoprijateljil s tistim klubom in začel metati za njih v Avstrijski ligi, kjer mečem še danes. Seveda redno igram turnirje, ki so mi še danes največje veselje. Tisto leto smo z ekipo Šket Kamnica tudi uspeli postati državni prvaki ter po letih vladavine uspeli odvzeti naslov Ptujčanom na čelu z legendarnim Silvom Tomaničom. Po treh letih igranja je ekipa razpadla. Tako sva naslednje leto s prijateljem Mariničem iz Ptuja sestavila ekipo Emica iz 3 ptujskih ter 3 mariborskih igralcev. Vzdušje v ekipi je bilo enkratno, zaradi čeasr smo se skorajda sprehodili skozi ligaški del. Na štajerskem smo zasedli 1. mesto, na koncu pa na državnem klonili proti Ljubljančanom.
Leta 1999 sem se zaradi odnosa takratne Slovenske Pikado zveze do igralcev (izkoriščanje) odločil, da v Sloveniji več ne igram lige in njihovih turnirjev. Tako sem se tako osredotočil na Avstrijo ter Evropske turnirje, katere sem obiskoval preko avstrijske pikado zveze.
Leto 2000 pa je bilo okronano z mojim prvim evropskim uspehom. V Španiji v mestu Platja'd Aro se je igralo evropsko Bullshooter tekmovanje. Do takrat še v življenju nisem niti vrgel na ta avtomat. Tako sem šel na to prvenstvo kot na svojevrsten dopust preko slovenske Bullshooter zveze, ki jo vodi g. Ambrožič. Razlog, da sem se odločil iti, je bila zelo ugodna cena za celotedenski paket ter super organizacija tovrstnih potovanj vodje Davorja Ambrožiča. Iz tega dopusta pa sem se vrnil kot evropski prvak v parih skupaj z Šetincem iz Brežic med amaterji ter z letalsko karto in vstopnico za Svetovno Prvenstvo v Chicagu, kar je bila nagrada za osvojeni naslov.
Leta 2004 pa je bila spet ena prelomnica v moji pikado karieri. Nek četrtek me je poklical Andrej Gorjak, s katerim se do takrat še nisva dobro poznala. Vprašal me je ali lahko v dveh dneh spakiram kovček in grem zastopati slovensko reprezentanco na evropsko prvenstvo v Hamburg. In kot je hotela sreča, sem imel za isti termin predviden dopust in bil tako naslednji teden s soigralci že na rdeči ulici v Hamburgu J.
Na tem prvenstvu sem se spoznal in spoprijateljil z igralci ekipe Top Gun. Ker je na žalost preminil eden njihovih boljših igralcev Hauko, so me tako vzeli v ekipo kot okrepitev. Hitro sem uvidel, da sem se znašel v enem od najboljše organiziranih klubov kar jih poznam, saj ekipa temelji na iskrenem prijateljstvu ter veliko smeha, probleme, ki pa se pojavljajo pa skupno rešujemo na sestankih. Veliko k takšnemu stanju pripomore tudi naš vodja Jože Grantaša, ki nam je kot ata, ki pa nas zna tudi '' vun spesat J'', ko delamo bedarije.
Od tega leta naprej sem tako spet začel nastopat na slovenski sceni in to kar uspešno, saj sem se vsako leto po kvalifikacijskih turnirjih uvrstil v slovensko reprezentanco za evropsko prvenstvo (Sopron - Madžarska 2005, Umag - Hrvaška 2006, Praga - Češka 2007, Caorle - Italija 2008, Zadar - Hrvaška 2009). Vsako leto sem se pred evropskimi prvenstvi intenzivno pripravljal 1-2 meseca, tako da so se na vsakem prvenstvu pojavili uspehi ter trofeje. V Umagu sem v moji paradni disciplini hitrostno metanje osvojil 1. mesto brez izgubljene igre, v Pragi pa 2. in 3. mesto na open turnirjih. V Caorle-ju pa spet en večjih uspehov. Na evropskem turnirju dvojic sva skupaj s klubskim soigralcem ter trening partnerjem Mičotom Habjanom osvojila med 218 pari naslov vice prvaka Evrope. Kljub temu pa je šlp 1. mesto prav tako v Slovenijo, saj sva v finalu izgubila proti slovenskemu paru Pečjak - Hajdarevič.
Leta 2006 pa sem pričel igrati tudi steel dart. Tu se uporabljajo pikada z železnimi špici, meče pa se v plutovinaste tarče. To je hkrati tudi nakstarejša oblika metanja pikada, saj sega nazaj v 14. stoletje.
Tudi tukaj imam nekaj solidnih rezultatov. Z Gregorjem Gorjupom sva bila v Pragi na kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Zasedel sem solidno 9 mesto med 100 igralci, na Warm-up turnirju za WDF pa sem med 140 igralci zasedel 3. mesto.
Zaradi pikada sem videl tudi že kar nekaj sveta. Največji vtis do sedaj pa je bilo vsekakor potovanje v Macau, ki leži preko zaliva nasproti Hong Kongu. S Pečjakom, Gorjupom in Slatnarjevo smo se kot predstavniki Slovenije udeležili Asia Cup-a v Bullshooter-ju. Od tam sem prinesel dve solidni 5. mesti v Cricketu ter Triplu s Sebejom in Gregorjem.
Letošnje svetovno prvenstvo v Zadru pa je zgodba zase, kamor sem šel popolnoma brez vsakih treningov. Tako je bilo to prvenstvo daleč najslabše v vsej moji 15. letni karieri, domov nisem prinesel namreč nobenega pokala. Vzrok temu pa je največji dosežek mojega življenja, ki pa nima veze s pikadom J.
Namreč 29. decembra 2008 sta priracali na svet moji hčerkici - dvojčici Mojca in Maja. In ker sem pač ''zakon ata'' (tako pravi mamica), sem raje doma previjal in hranil pupiki, namesto terniral.
Sta pa z veliko lahkoto prevagali v pomembnosti pred pikadom, ampak se sploh ne sekiram, saj bom jima pokazal kako se meče že kar na naslednjem prvenstvu.
Od junija do septembra 1994 se je zgodil preobrat v mojem obvladovanju pikada. Iz veselja sem metal vsak dan po 4 ure in več na dan v tamkajšnjem bifeju Tequila na Taboru v Mariboru. Ko so se oktobra začeli turnirji, sem začel konstantno osvajati najvišja mesta in se tako v 3 mesecih prelevil iz popolnega začetnika v top igralca za tiste čase. Takrat smo se na turnirjih največ srečevali s Cajotom, Fijačkotom in Poštarjem Hojnikom, s katerimi sem naslednje leto tudi začel tekmovati v Slovenski ligi za ekipo Šket Kamnica.
Eden večjih uspehov, ki mi je še dodatno povečal veselje do pikada, je bila osvojitev enotedenske nagrade za Tenerife, ki sem jo osvojil v ciklusu 10 turnirjev po Sloveniji.
Po tem mojem prvem Evropskem prvenstvu pa sem postal s pikadom tako rekoč nerazstavljiv. Ključen uspeh v moji pikado karieri pa je bilo, ko sem februarja 1995 prvič šel v Avstrijo na turnir, kjer se je zbralo 133 igralcev iz vse Evrope. Tam sem zasedel za mene začetnika super 4. mesto ter se spoprijateljil s tistim klubom in začel metati za njih v Avstrijski ligi, kjer mečem še danes. Seveda redno igram turnirje, ki so mi še danes največje veselje. Tisto leto smo z ekipo Šket Kamnica tudi uspeli postati državni prvaki ter po letih vladavine uspeli odvzeti naslov Ptujčanom na čelu z legendarnim Silvom Tomaničom. Po treh letih igranja je ekipa razpadla. Tako sva naslednje leto s prijateljem Mariničem iz Ptuja sestavila ekipo Emica iz 3 ptujskih ter 3 mariborskih igralcev. Vzdušje v ekipi je bilo enkratno, zaradi čeasr smo se skorajda sprehodili skozi ligaški del. Na štajerskem smo zasedli 1. mesto, na koncu pa na državnem klonili proti Ljubljančanom.
Leta 1999 sem se zaradi odnosa takratne Slovenske Pikado zveze do igralcev (izkoriščanje) odločil, da v Sloveniji več ne igram lige in njihovih turnirjev. Tako sem se tako osredotočil na Avstrijo ter Evropske turnirje, katere sem obiskoval preko avstrijske pikado zveze.
Leto 2000 pa je bilo okronano z mojim prvim evropskim uspehom. V Španiji v mestu Platja'd Aro se je igralo evropsko Bullshooter tekmovanje. Do takrat še v življenju nisem niti vrgel na ta avtomat. Tako sem šel na to prvenstvo kot na svojevrsten dopust preko slovenske Bullshooter zveze, ki jo vodi g. Ambrožič. Razlog, da sem se odločil iti, je bila zelo ugodna cena za celotedenski paket ter super organizacija tovrstnih potovanj vodje Davorja Ambrožiča. Iz tega dopusta pa sem se vrnil kot evropski prvak v parih skupaj z Šetincem iz Brežic med amaterji ter z letalsko karto in vstopnico za Svetovno Prvenstvo v Chicagu, kar je bila nagrada za osvojeni naslov.
Leta 2004 pa je bila spet ena prelomnica v moji pikado karieri. Nek četrtek me je poklical Andrej Gorjak, s katerim se do takrat še nisva dobro poznala. Vprašal me je ali lahko v dveh dneh spakiram kovček in grem zastopati slovensko reprezentanco na evropsko prvenstvo v Hamburg. In kot je hotela sreča, sem imel za isti termin predviden dopust in bil tako naslednji teden s soigralci že na rdeči ulici v Hamburgu J.
Na tem prvenstvu sem se spoznal in spoprijateljil z igralci ekipe Top Gun. Ker je na žalost preminil eden njihovih boljših igralcev Hauko, so me tako vzeli v ekipo kot okrepitev. Hitro sem uvidel, da sem se znašel v enem od najboljše organiziranih klubov kar jih poznam, saj ekipa temelji na iskrenem prijateljstvu ter veliko smeha, probleme, ki pa se pojavljajo pa skupno rešujemo na sestankih. Veliko k takšnemu stanju pripomore tudi naš vodja Jože Grantaša, ki nam je kot ata, ki pa nas zna tudi '' vun spesat J'', ko delamo bedarije.
Od tega leta naprej sem tako spet začel nastopat na slovenski sceni in to kar uspešno, saj sem se vsako leto po kvalifikacijskih turnirjih uvrstil v slovensko reprezentanco za evropsko prvenstvo (Sopron - Madžarska 2005, Umag - Hrvaška 2006, Praga - Češka 2007, Caorle - Italija 2008, Zadar - Hrvaška 2009). Vsako leto sem se pred evropskimi prvenstvi intenzivno pripravljal 1-2 meseca, tako da so se na vsakem prvenstvu pojavili uspehi ter trofeje. V Umagu sem v moji paradni disciplini hitrostno metanje osvojil 1. mesto brez izgubljene igre, v Pragi pa 2. in 3. mesto na open turnirjih. V Caorle-ju pa spet en večjih uspehov. Na evropskem turnirju dvojic sva skupaj s klubskim soigralcem ter trening partnerjem Mičotom Habjanom osvojila med 218 pari naslov vice prvaka Evrope. Kljub temu pa je šlp 1. mesto prav tako v Slovenijo, saj sva v finalu izgubila proti slovenskemu paru Pečjak - Hajdarevič.
Leta 2006 pa sem pričel igrati tudi steel dart. Tu se uporabljajo pikada z železnimi špici, meče pa se v plutovinaste tarče. To je hkrati tudi nakstarejša oblika metanja pikada, saj sega nazaj v 14. stoletje.
Tudi tukaj imam nekaj solidnih rezultatov. Z Gregorjem Gorjupom sva bila v Pragi na kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Zasedel sem solidno 9 mesto med 100 igralci, na Warm-up turnirju za WDF pa sem med 140 igralci zasedel 3. mesto.
Zaradi pikada sem videl tudi že kar nekaj sveta. Največji vtis do sedaj pa je bilo vsekakor potovanje v Macau, ki leži preko zaliva nasproti Hong Kongu. S Pečjakom, Gorjupom in Slatnarjevo smo se kot predstavniki Slovenije udeležili Asia Cup-a v Bullshooter-ju. Od tam sem prinesel dve solidni 5. mesti v Cricketu ter Triplu s Sebejom in Gregorjem.
Letošnje svetovno prvenstvo v Zadru pa je zgodba zase, kamor sem šel popolnoma brez vsakih treningov. Tako je bilo to prvenstvo daleč najslabše v vsej moji 15. letni karieri, domov nisem prinesel namreč nobenega pokala. Vzrok temu pa je največji dosežek mojega življenja, ki pa nima veze s pikadom J.
Namreč 29. decembra 2008 sta priracali na svet moji hčerkici - dvojčici Mojca in Maja. In ker sem pač ''zakon ata'' (tako pravi mamica), sem raje doma previjal in hranil pupiki, namesto terniral.
Sta pa z veliko lahkoto prevagali v pomembnosti pred pikadom, ampak se sploh ne sekiram, saj bom jima pokazal kako se meče že kar na naslednjem prvenstvu.
